fr
en
slo

Festival Obrazi miru - 2018

Ob jubilejnem srečanju je izšla knjižica z drobnimi literarnimi vinjetami gostov prejšnjih blejskih srečanj.

pesmi za festival Obrazi miru, 2019

Entela Safeti-Kasi

Albanija

ČE JE SVET PODOVJAN, ANJA

 

 

Če je svet podivjan, Anja ...

Njegova nagnita slana sanjska skorja

je podlaga za naše zgodbe

Barve prsti, ognja in vode

Oblikovala boš svet,

ta svet, ki zdaj nosi kosti in kri

 

Če se dimnik zruši, Anja ...

bo pepel še vedno ostal na ognjišču

zvezde bojo vstopile v temelje

hiše tvojega deda

svetloba se bo stegovala proti tebi

kakor njegove roke

kakor so včasih objemale časopisni papir,

ko je zavijal tobak,

Luna ti bo pokazala drugo stran,

kjer se razpredajo svilene besede tvoje matere.

Napolnila se bo in razsvetlila nebo.

 

Letni časi se bojo spremenili, Anja ...

sadje bo dozorelo,

granatna jabolka, pomaranče, oljke.

Verjetno bojo jabolja popadala na tla

zaradi grenkobe življenja,

a drevesa se ne bojo polomila,

kostanji bojo padali na tvojo prelepo glavo,

plesali bojo v vetru,

ti pa boš strmela v prst,

kjer spijo semena,

and upala, da bojo pognala skozi sneg.

In plesala boš po ledu, ljuba balerina,

jaz pa bom tisti metulj,

ki se spreletava okrog zubljev.

Šele takrat, moj ljubi otrok,

boš znala ljubiti vse ljudi

kljub grenkobi, kljub žalosti, bolezni in norosti.

Ugledala boš končno vse, Anja ...

 

Legla boš, razbolena,

srce boš imela strto,

potem pa boš spet vstala,

spet boš hodila v hribe,

spet boš pila med in vino,

postala bom mati in žena

in za vedno boš ostala hči in sestra,

ti, ljubo dete svetlobe,

ti, sveta ljubezen, Anja ...

 

In če je svet ponorel,

pa je nagnita skorja  sveta  prst,

v katero boš sejala življenje!

                                  (prevod iz angleščine, ifigenija Simonović)

 

BRUNO MERCIER

Švica

 

Sonce v ribiški mreži

 

Vsak dan vidiš sonce

skozi ribiško mrežo,

star morski pes

in stara palma.

 

Za pregrajo, za hribom,

sva midva, otroški glasovi izgubljeni,

besede in telesi ugrabljeni,

dve nori upanji zadaj za zidom.

 

Tvoja dlan trepeče kakor pri šestnajstih,

sad tvoje prve pesmi

poveča tvojo tožbo,

poveže združitev.

 

Zmeda (razorožitev kralja)

 

V tistih temnih časih,

ko so na avtobusih med Tel Avivom in Jeruzalemom

še veljala pravila aparthaita,

je tajna policija z neštetimi izgovori

naščuvala bitbullerje, da so zagrizli v torbe

podložnikov Arabskega kralja,

sovražnikov duhovniških pokrival in skodranih las.

S paradoksalnim pesniškim lokom

povečujem zmedo

v enakomerno življenju.

Prerežem pomarančo, izločim peške,

pijem skupaj s prebivalci

sok poezije  iz istega kozarca.

Podajamo si ga iz roke v roko,

blažimo žejo po miru.

Pulover ni več moj oklep,

telo in obraz sta izzvana.

Volna ne zadržuje več

ljubezni med ljudmi v vojni.

               (iz francoščine prevedel Edvard Kovač)