Ob jubilejnem srečanju je izšla knjižica z drobnimi literarnimi vinjetami gostov prejšnjih blejskih srečanj.
Entela Safeti-Kasi
Albanija
ČE JE SVET PODOVJAN, ANJA
Če je svet podivjan, Anja ...
Njegova nagnita slana sanjska skorja
je podlaga za naše zgodbe
Barve prsti, ognja in vode
Oblikovala boš svet,
ta svet, ki zdaj nosi kosti in kri
Če se dimnik zruši, Anja ...
bo pepel še vedno ostal na ognjišču
zvezde bojo vstopile v temelje
hiše tvojega deda
svetloba se bo stegovala proti tebi
kakor njegove roke
kakor so včasih objemale časopisni papir,
ko je zavijal tobak,
Luna ti bo pokazala drugo stran,
kjer se razpredajo svilene besede tvoje matere.
Napolnila se bo in razsvetlila nebo.
Letni časi se bojo spremenili, Anja ...
sadje bo dozorelo,
granatna jabolka, pomaranče, oljke.
Verjetno bojo jabolja popadala na tla
zaradi grenkobe življenja,
a drevesa se ne bojo polomila,
kostanji bojo padali na tvojo prelepo glavo,
plesali bojo v vetru,
ti pa boš strmela v prst,
kjer spijo semena,
and upala, da bojo pognala skozi sneg.
In plesala boš po ledu, ljuba balerina,
jaz pa bom tisti metulj,
ki se spreletava okrog zubljev.
Šele takrat, moj ljubi otrok,
boš znala ljubiti vse ljudi
kljub grenkobi, kljub žalosti, bolezni in norosti.
Ugledala boš končno vse, Anja ...
Legla boš, razbolena,
srce boš imela strto,
potem pa boš spet vstala,
spet boš hodila v hribe,
spet boš pila med in vino,
postala bom mati in žena
in za vedno boš ostala hči in sestra,
ti, ljubo dete svetlobe,
ti, sveta ljubezen, Anja ...
In če je svet ponorel,
pa je nagnita skorja sveta prst,
v katero boš sejala življenje!
(prevod iz angleščine, ifigenija Simonović)
BRUNO MERCIER
Švica
Sonce v ribiški mreži
Vsak dan vidiš sonce
skozi ribiško mrežo,
star morski pes
in stara palma.
Za pregrajo, za hribom,
sva midva, otroški glasovi izgubljeni,
besede in telesi ugrabljeni,
dve nori upanji zadaj za zidom.
Tvoja dlan trepeče kakor pri šestnajstih,
sad tvoje prve pesmi
poveča tvojo tožbo,
poveže združitev.
Zmeda (razorožitev kralja)
V tistih temnih časih,
ko so na avtobusih med Tel Avivom in Jeruzalemom
še veljala pravila aparthaita,
je tajna policija z neštetimi izgovori
naščuvala bitbullerje, da so zagrizli v torbe
podložnikov Arabskega kralja,
sovražnikov duhovniških pokrival in skodranih las.
S paradoksalnim pesniškim lokom
povečujem zmedo
v enakomerno življenju.
Prerežem pomarančo, izločim peške,
pijem skupaj s prebivalci
sok poezije iz istega kozarca.
Podajamo si ga iz roke v roko,
blažimo žejo po miru.
Pulover ni več moj oklep,
telo in obraz sta izzvana.
Volna ne zadržuje več
ljubezni med ljudmi v vojni.
(iz francoščine prevedel Edvard Kovač)