Slavnostni nagovor pisateljice Mojce Kumerdej ob podelitvi Cankarjeve nagrade za najboljše izvirno literarno delo minulega leta

Lepo pozdravljeni, še posebej pozdravljam nominiranki in nominirance ter članice in člane upravnega odbora ter žirije za Cankarjevo nagrado.

Kadar me kdo vpraša o vlogi in smislu umetnosti, odgovorim, da ima umetnost potencialno moč transformacije, da je umetnost način življenja, lahko celo preživetja. To pomlad obeležujemo 80. obletnico konca druge svetovne vojne ter zmage nad nacizmom in fašizmom in medtem ko skrajno desni populizem na široko razpira krila in sta besedi Nikoli več! boleče razvezani v …znova in znova …vse več in več … -, sem se spomnila zgodbe o Goethejevem hrastu.

Na prelomu 18. in 19. stoletja so se na obronku Weimarja v gradu Ettersburg srečevali weimarski klasicisti. V tamkajšnjem bukovem gozdu je rastel mogočen hrast, h kateremu je pogosto zahajal Goethe. Pesnik Johann Peter Eckermann je v Pogovorih z Goethejem zapisal, da je na enem njunih sprehodov, na katerih sta razpravljala o umetnosti, sede ob tem hrastu Goethe izjavil: Človek se tu počuti velikega in svobodnega, kot velika narava, ki jo ima pred očmi, in tak bi človek vedno moral biti.

Leta 1937 so nacisti bukov gozd posekali in tamkaj postavili eno največjih nemških koncentracijskih taborišč - Buchenwald, v katerem so bili do konca vojne internirani Judje, Romi, Sinti, Slovani, nemški politični zaporniki, homoseksualci, pripadniki verskih ločin in drugi. Nacisti, ki so si Goetheja – nasprotnika vojne - ideološko selektivno prisvojili, so hrast ohranili in nato na njegove košate veje obešali zapornike.

Goethejev hrast je kljub njegovi zločinski zlorabi taboriščnikom pomenil simbol svobode in poezije, ki je postala zatočišče preživetja, upanja in spomina. Medtem ko so med preštevanjem ure in ure zunaj stali v vrstah, so v mislih ponavljali in sestavljali verze, s svinčniki so na lističih papirja, ki so jih našli, izmaknili ali zamenjali za živila, poezijo pisali celo tisti, ki je pred internacijo niti niso brali. In to ne le poezijo o krutosti, stradanju in smrti, temveč tudi o solidarnosti in ljubezni, s poezijo so ohranjali spomin na svoje najdražje, na kraje, od koder so bili iztrgani. Poezijo, ki je bila branik pred popolnim razčlovečenjem, so na skrivaj drug drugemu brali in recitirali.

Hrast, ki so ga avgusta leta 1945 med bombandiranjem ameriških letal zajeli plameni, so upravniki taborišča posekali, kar so interniranci razumeli kot znamenje bližajoče se rešitve. Osem mesecev kasneje so Buchenwald sami osvobodili in 11. aprila leta 1945 ameriške vojake pričakali z napisi v več jezikih, ki so vsebovali dve besedi: Nikoli več!
V Buchenwaldu je umrlo 56 000 ljudi, med njimi 700 Slovencev. Približno toliko, kot v osmih letih v Buchenwaldu, je bilo v letu in pol pobitih civilistov v Gazi, kjer plinske celice nadomeščajo sodobna orožja za množično uničevanje. Še enkrat več je bilo ranjenih, vse več jih umira zaradi lakote.

Ne vem, ali v Gazi obstaja drevo, ki je povezano s pesnico ali pisateljem, ali tam sploh še raste katero drevo, a tudi v tej klavnici človeštva, kjer so med žrtvami tudi umetniki, pesnice, pisatelji, je včasih edina dostopna hrana – literatura.
Mnogi umetniki in umetnice javno obsojajo zlorabe, vojne in nasilje, a v nemalo zahodnih demokracijah tisti, ki zahtevajo ustavitev genocida v Gazi, tvegajo svoje ekonomsko preživetje in izključenost iz javnega prostora. Zato, ker politiki zaradi svojih ideoloških in poslovnih povezav z agresorji spodjedajo besedi Nikoli več!, v kateri so preživeli v drugi svetovni vojni položili zahtevo in upanje, da se razčlovečenje ne bi nikoli več ponovilo.

Veseli me, da živim v državi, kjer to lahko izrekam, a me obenem zelo skrbi. Nocoj slavimo literaturo, na izteku pomladi, ko sta bili umetnost in kultura omalovaževani kot nikdar doslej v slovenski zgodovini. Prav tisti, ki skušajo revidirati zmago nad nacizmom in fašizmom in zanikujejo genocid v Gazi, to pomlad nad umetniki izvajajo pogrom in jih sramotijo z besedami - družbeni privilegiranci, priskledniki, paraziti.

Politična propaganda, ki temelji na fantazmi o homogeni družbi, katere enotnost naj bi spodjedali tuji in domači zajedavski elementi, je bila v slovenski preteklosti uporabljena tudi v obdobju protireformacije, kar je tema mojega romana Kronosova žetev. Tedanja oblast je za notranje sovražnike razglasila protestante, ki so zaslužni za prve slovenske knjige, z namenom ustrahovanja in discipliniranja ljudstva pa so bile zlorabljene ženske, ki so umirale v čarovnikih procesih. Stoletja kasneje sta bila tarča oblasti tudi Prešeren in Cankar, ki se z vrhunsko literaturo vpisujeta v mednarodni prostor, z njima in z mnogimi drugimi slovenskimi književnicami in književniki pa se v mednarodni prostor vpisujeta tudi slovenski jezik in kultura.
Med sovražno politično kampanjo me je razočaralo dvoje: prvič, da so zelo redki oblastniki segli prek pojasnjevanja proceduralnih postopkov in večinoma niso spregovorili o družbeni vlogi in pomenu umetnosti ter kulture; in drugič, da so napad, katerih emblem so bile intermedijska umetnica, pesnica in dramatičarka, kulturne inštitucije in društva na začetku obsodili, kasneje - kar sem pred dvema mesecema izpostavila v Sobotni prilogi Dela -, pa je z izjemo redkih posameznikov in posameznic večji del slovenske kulturno umetniške scene molčal.

Ker ni res, da se z zavrnitvijo zakona o pokojninskih dodatkih za vrhunske umetnike ni nič spremenilo - spremenil se je diskurz. Poniževanje in zasmehovanje umetnikov in kulturnikov, ki je pred referendumsko kampanjo veljalo za vulgarno in obsceno, je v delu slovenske javnosti postalo normalno.

Umetnost ima transformativno družbeno moč in vsebuje kritičnost, upanje, utopije in distopije. Cankar je nekoč izjavil, da imajo utopije čudno lastnost, da se ponavadi uresničijo. A naj ga dopolnim: to čudno lastnost imajo tudi distopije. In da se slednje ne bi uresničile, je potrebna senzibilnost, solidarnost in kolektiven napor ter kljub občasnemu videzu brezizhodnosti – vztrajanje.

Naj izrazim čestitke nominirankama in nominirancem ter vsem zaželim lep umetniški večer.

V Cankarjevem domu na Vrhniki, 29. 5. 2025